UL/FRI/UNI-RI/RKO/Osnove

Skoči na: navigacija, iskanje

Vsebina 1 Podatek, informacija, komunikacija 2 Informacijski, komunikacijski sistemi 3 Storitve 4 Izgubno, brezizgubno omrežje 5 Digitalni ekvivalent 6 Struktura, arhitektura sistema 7 Razpršenost, porazdeljenost sistema 8 Mehanizem odjemalec-strežnik 9 Standardizacija plasti 10 Referenčni model ISO/OSI 11 Model TCP/IP 12 Komunikacijski protokoli 13 Specifikacija in verifikacija protokolov 13.1 Odkrivanje napak z metodo PGSS 13.2 Sistematizacija dogodkov 14 Mehanizmi potrjevanja 14.1 Sprotno potrjevanje 14.2 Tekoče pošiljanje 14.3 Sprotno posredno potrjevanje 14.4 Sprotno neposredno potrjevanje 14.5 Tekoče pošiljanje, posredno potrjevanje 14.6 Tekoče pošiljanje, neposredno potrjevanje 14.7 Potrjevanje zaporedja 14.8 Ponavljanje zaporedja 14.9 Štuporamo 15 Kontrola pretoka 15.1 X-ON/X-OFF 15.2 Protokol z drsečim oknom 15.3 Številčenje PPE in potrditev

Podatek, informacija, komunikacija

• Podatek je skupek bitov, ki se prenašajo med dvema pristopnima točkama (v informacijskem sistemu). Je konkretna vrednost neke lastnosti.
• Informacija je interpretacija podatkov in je povezana z verjetnostjo podatka (manjša kot je verjetnost, več informacije nosi).
• Komunikacija je proces prenašanja podatkov med dvema točkama, ki se na sprejemni strani lahko shranijo ali interpretirajo.

stran 24

Informacijski, komunikacijski sistemi

• Informacijski sistem
  • tehnično bolj korektno bi bilo ime podatkovni sistem,
  • uporabniku nudi neposredno funkcionalnost,
  • obdeluje podatke in omogoča njihovo interpretacijo,
  • poskrbi za neposredno povezavo med človekom in tehnologijo,
  • na nivoju informacijskega sistema se prenašajo podatki.
• Komunikacijski sistem
  • omogoča komuniciranje (izmenjavo podatkov) med točkami informacijskega sistema,
  • pomenska vsebina podatkov ni pomembna,
  • sestavljen je iz transportnega in prenosnega sistema,
  • naloga transportnega sistema je izvedba prenosa podatkov,
  • na nivoju transportnega sistema se prenašajo sporočila,
  • na nivoju prenosnega sistema se prenašajo signali.

Na nivoju prenosnega sistema imamo definiran fizični kanal, na ostalih nivojih pa logične kanale.

strani 7, 27, 29

Storitve

Storitev je določena funkcionalnost sistema, ki končnemu uporabniku posredno ali neposredno omogoča izpolnitev neke zahteve. Storitve lahko razdelimo na:

• Interaktivne storitve
  • odziv sistema v povprečju dosega neko minimalno zakasnitev,
  • prenos besedila, slik in klasičnih informacijskih podatkov.
• Večpredstavnostne storitve
  • prenosni kanal mora imeti zagotovljeno neko minimalno kapaciteto,
  • sinhronizacija več podatkovnih tokov,
  • prenos govora, zvoka in videa.
• Podatkovne storitve
  • prenos podatkov, kjer zakasnitev in sekvenca nista pomembni,
  • edina zahteva je, da podatki pridejo do sprejemnika,
  • omrežja, ki podpirajo zgolj podatkovne storitve imenujemo brezizgubna omrežja.
• Storitve v realnem času
  • med prenosom zahtevajo neko minimalno kapaciteto prenosnega kanala,
  • govorimo o izgubnih omrežjih.
• Mobilnost kot storitev
  • omogoča gibljivost terminalov po prostoru,
  • celična telefonija,
  • problem je energija.

stran 49

Izgubno, brezizgubno omrežje

• Brezizgubna omrežja
  • na prvi pogled nimajo omejitve pri številu vzpostavljenih zvez,
  • z obremenjenostjo se njihove zmogljivosti zmanjšajo - zasičene.
• Izgubna omrežja
  • ko zmanjka razpoložljivih prenosnih kapacitet, novih zvez ni mogoče več vzpostavljati,
  • telefonsko omrežje.

stran 52

Digitalni ekvivalent

Dobimo ga tako, da za vsak analogni govorni kanal predvidimo kapaciteto digitalnega kanala 64 kb/s.

Analogni kanal

• prenaša analogni signal (binarne vrednosti zakodira v analogen - zvezen signal),
• delovanje v realnem času - sprejemnik mora konzumirati podatke v takem ritmu kot jih oddajnik oddaja,
• digitalni ekvivalent leta 1980 je bil 6Gb/s,
• določen je s pasovno širino [Hz].

Digitalni kanal

• prenaša signal, ki ima le dve veljavni vrednosti (binarne vrednosti zakodira v diskreten signal),
• določen je s kapaciteto [b/s].

stran 36

Struktura, arhitektura sistema

Arhitektura sistema opredeljuje plasti, njihova mesta v hierarhiji, logične povezave (horizontalne) in funkcionalno vsebino posamezne plasti. Ukvarja se z logičnimi odnosi med elementi sistema.

Struktura sistema opredeljuje njegovo topologijo in izvedbo vertikalnih povezav. V njenem okviru obravnavamo tudi fizične zmogljivosti sistema.

stran 88

Razpršenost, porazdeljenost sistema

Računalnik nudi tri osnovne vire: podatke, procesiranje in nadzor (lahko je sistemski - OS ali aplikacijski).

• porazdeljenost ali distribuiranost glasi na sistem - sistem, ki ima vsaj en vir decentraliziran,
• razpršenost ali decentraliziranost glasi na vir.

Sistem je centraliziran, če imamo samo ene podatke, eno procesiranje in en nadzor - vsi viri so centralizirani. Sistem, ki ni centraliziran, je porazdeljen, razpršeni pa so njegovi viri.

Stopnja porazdeljenosti je določena z razpršenostjo virov. Porazdeljenost si lahko predstavljamo kot vsoto razpršenosti virov sistema. Kompliciranost nadzornega sistema se povečuje s porazdeljenostjo.

Razpršenost podatkov:

• nerazpršen vir - centralna baza podatkov, 1 indeks in 1 kopija,
• kopije - replicirane baze podatkov, problem konsistentnosti (naloga sejne plasti - semaforji), varnosti, velika zanesljivost,
• centralna podatkovna baza s podmnožicami - poleg centralne PB obstaja več lokacij, kjer so podmnožice centralnih podatkov, ažuriranje le v centralni,
• centralna podatkovna baza s presečnimi podmnožicami - kot pri prejšnji, le da so podmnožice disjunktne,
• centralno kazalo - večina transakcij je lokalnih, če podatkov ne dobimo poteka branje preko centralnega kazala, popravljamo samo kazalo, nobenih kopij podatkov,
• particijska baza podatkov - problem iskanja, ni težav z ažuriranjem,
• presečna podatkovna baza.

Druge vrste razpršitve:

• horizontalna - kopije povsod enake, enako organizirane in enakega tipa,
• razpršitev sheme - na različnih lokacijah različne strukture podatkov,
• reorganizirana - identičen slovar atributov, podatki po entitetah različno urejeni; vsebinsko identični, strukturno nezdružljivi podatki,
• vertikalna - podmnožice z različno strukturo,
• hibridna - horizontalna in vertikalna,
• nekompatibilna.

Razpršenost procesiranja:

• en sam procesor - osnovna različica, ni paralelizmov,
• n enakih procesorjev - tesna povezanost (npr. dva na istem vodilu),
• množica različnih procesorjev - tesna povezanost različnih procesorjev (npr. gl. procesor + matematični procesor),
• množica kontrolerjev - tesna povezanost kontrolerjev (sistem Start/Stop),
• množica avtonomnih računalnikov - rahla povezanost avtonomnih računalnikov (npr. 2 računalnika, povezana v načinu Handshake),
• množica neodvisnih računalnikov - omrežna povezanost neodvisnih računalniških sistemov.

Razpršenost nadzora:

• samo en nadzornik,
• master-slave - več nadzornih sistemov, med seboj v hierarhičnem odnosu (npr. krmilniki posameznih perifernih enot),
• dinamični master-slave - odnosi se lahko občasno spreminjajo,
• aplikacijski nadzorni sistem,
• funkcijski nadzorni sistem - določene funkcije se z aplikacijskega nadzora predajo sistemski kontroli (npr. sistem za vodenje podatkovne baze),
• nadzorni sistem operacije - koordinira sistemsko izvajanje na nivoju operacije in podrejenih funkcij.

Vključen v OS. Želimo čim več sistemskega in čim manj aplikacijskega. Nadzorni sistem poskrbi za koordinacijo (interakcijo) med razpršenimi moduli sistema X in neposredno ne vpliva na uporabniško vsebino aplikacije.

stran 89, 244, 221

Mehanizem odjemalec-strežnik

Vprašanje: kako realizirati aplikacijo, kjer sta glavni program in podprogram v različnih računalnikih, se pravi da imamo proces, ki želi določeno storitev (odjemalec) in proces (množica računalniških virov, ki sodelujejo pri izvajanju določene zahteve), ki je sposoben izvesti to storitev (strežnik). Med njima teče transakcija, ki je lahko uspešna - odjemalec je dobil odgovor na vprašanje ali neuspešna - sicer.

Zagotoviti moramo transparentnost klica procedure ne glede na to kje se izvaja.

Sekvenca korakov mehanizma:

1. odjemalčeva aplikacija pokliče odjemalčevo proceduro (storitev),
2. odjemalčeva procedura preslika parametre lokalnega klica v sporočilo in ga preda transportnemu sistemu,
3. transportni sistem na odjemalčevi strani prenese sporočilo do strežnikovega transportnega sistema,
4. transportni sistem na strežnikovi strani preda sporočilo strežnikovi proceduri,
5. strežnikova procedura razbere parametre in jih preda strežnikovi aplikaciji - klic lokalne procedure,
6. strežnik izvede zahtevo in rezultat se vrne na enak način kot je on dobil parametre.

Morebitne težave in načini reševanja:

• izpad strežnika:
  • največ enkrat - odjemalec pošlje zahtevo in čaka na odgovor.
  • vsaj enkrat - odjemalec ob oddaji sproži časovnik. Ko se le-ta izteče kliče proceduro za reševanje situacije.
  • zadnji od mnogih - odjemalec po izteku še večkrat ponovi zahtevo; znati mora identificirati zadnji (veljaven) odgovor.
• izpad odjemalca:
  • iztrebljanje - ko si odjemalec opomore, naroči strežniku naj pobije vse njegove procese.
  • čas za izvedbo - strežnik vsakemu procesu določi časovni interval za izvedbo. Ko se čas izteče prosi odjemalca za nov interval. Če ga ne dobi, prekine izvajanje. Strežnik tako preverja aktivnost odjemalca.
  • reinkarnacija - odjemalec razseka čas v zaporedne intervale - epohe. Če odjemalcu z iztrebljanjem ni uspelo pobiti vseh svojih otrok, oznani strežniku začetek nove epohe, strežnik pa uniči vse procese, ki spadajo v trenutno epoho.
  • nežno iztrebljanje - pred ubijanjem strežnik obvesti odjemalca, odjemalec pa lahko razveljavi (roll-back) ali potrdi (commit) konec izvajanja svojih procesov.

stran 115

Standardizacija plasti

Glavni razlog za plastenje je strukturiranje sorodnih problemov (funkcionalna homogenost plasti).

Funkcionalnosti osnovnih funkcionalnih celot:

• plast informacijskega sistema združuje nabor storitev, ki so značilne za vsak IS. Upošteva možnost razpršitve virov,
• plast transportnega sistema poskrbi za tvorjenje sporočil iz podatkov, prenos sporočil in transformacijo sporočil v obliko, ki jo razume informacijska plast sprejemnika. Transportni sistem informacijskemu sistemu zagotovi idealni prenosni kanal,
• plast prenosnega sistema sporočila pretvori v signale, jih prenese prek prenosnega medija in iz signalov tvori poslano sporočilo.

Sporočilo je zaporedje protokolarnih podatkovnih enot (PPE), ki jih višje plasti pretvorijo v aplikacijske podatkovne strukture.

Nekaj načel, ki formalno opredeljujejo plasti:

• plast vzpostavimo, ko identificiramo skupino storitev s specifično obravnavo,
• funkcionalnost plasti mora biti natančno opredeljena,
• meje plasti opredeljene,
• število plasti dovolj veliko in hkrati dovolj majhno,
• vključitev v standardizacijske aktivnosti.

Zahteva storitve: plast na nivoju N ponudi svoje storitve plasti na nivoju N+1. Plast na nivoju N+1 mora imeti možnost, da plasti na nivoju N posreduje zahtevo za storitev.

Storitvena pristopna točka(SPT) je fizični/logični vmesnik, ki opredeljuje nabor storitev plasti N in sintakso zahteve. Naziv dobimo tako, da dodamo še ime zgornje ležeče plasti. Preko SPT poteka komunikacija med sosednjimi plastmi (posredovanje zahtev in prevzem rezultatov).

Komunikacijski protokol določa vsebino in sekvenco komuniciranja (ukazov in podatkov) med procesoma dveh istoležnih plasti. N-protokol je izvedba storitev plasti N. N protokol je za plast N+1 transparenten.

Entitetni par (soležna procesa) imenujemo par procesov, ki med seboj komunicirata. Par na nivoju N za komunikacijo uporablja N-protokol. Med entitetnim parom je lociran logični kanal.

stran 115

Referenčni model ISO/OSI

Ta model arhitekture sestavlja 7 plasti:

• fizična plast skrbi za prenos bitov prek prenosnega medija in zagotavlja standardno aparaturno priključevanje sistemov na medij,
• povezavna plast prenaša podatkovne okvire med dvema točkama, ki sta povezani s prenosnim medijem. Odkrivanje napak, ki se zgodijo pri fizičnem prenosu,
• omrežna plast skrbi za usmerjanje paketov skozi topologijo,
• transportna plast skrbi za storitve, ki omogočajo prestop uporabniških-informacijskih podatkovnih enot v transportni sistem in nazaj. Izvaja transport med dvema končnima aplikacijama,
• plast seje je namenjena storitvam, ki podpirajo logično povezovanje oddaljenih procesov med seboj,
• predstavitvena plast skrbi za združljivost predstavitve podatkov v različnih okoljih in za zaščito podatkov,
• aplikacijska plast vsebuje standardne aplikacije.

Vsaka komunikacija se začne v aplikacijski plasti oddajnika.

Potek komunikacije:

• aplikacijska plast ustvari podatkovno strukturo, ki se ji dodajo krmilni podatki (glava) in nastane aplikacijski paket,
• aplikacijski paket se preda predstavitveni plasti, ki mu doda prezentacijsko glavo in nastane prezentacijski paket,
• na sejni plasti se poskrbi za sinhronizacijo ali opredelitev komunikacijskega kanala. Tu nastane sejni paket,
• na transportni plasti se sejni paket transformira v množico transportnih paketov, katerih vsak ima transportno glavo (sekvenčna številka),
• na omrežni plasti se vsakemu transportnemu paketu doda omrežna glava (podatki za usmerjanje),
• povezavni paket ima poleg glave tudi rep, kjer so dodane informacije za odkrivanje napak pri prenosu preko prenosnega medija. Glava, rep in podatki sestavljajo okvir paketa,
• na fizični plasti se okviri pretvorijo v signal, ki se prenaša preko medija.

stran 143

Model TCP/IP

Aplikacijska plast je sestavljena iz protokolov in storitev Telnet, FTP, SMTP,...

TCP (ali UDP) ustreza transportni plasti.

IP ustreza omrežni plasti.

Plast računalniškega omrežja ustreza povezavni in fizični plasti.

stran 147

Komunikacijski protokoli

Komunikacijski protokol določa vsebino in sekvenco komuniciranja (ukazov in podatkov) med procesoma dveh istoležnih plasti. N-protokol je izvedba storitev plasti N. N protokol je za plast N+1 transparenten.

Sistem ima toliko vrst protokolov, kolikor plasti vsebuje njegova arhitektura.

Lastnosti komunikacijskih protokolov lahko razdelimo v dve skupini:

• glede na mehanizme namenjene odkrivanju napak,
• glede na kontrolo pretoka.

stran 151

Specifikacija in verifikacija protokolov

Govorimo o analizi in testiranju delovanja protokolov. Specifikacija mora omogočati identifikacijo logičnih napak protokola (protokol ni enoumno opredeljen, vsebuje stanja, kjer interakcija med procesi ni mogoča, med interakcijo nastopi deadlock).

Glavna naloga protokolskega inženiringa je premostiti vrzel med opisom protokola in njegov o izvedbo.

Protokole formalno opisujemo s končnimi avtomati, Petrijevimi mrežami in analitičnimi pristopi.

Protokol je v osnovi entitetni par (dva komunikacijska procesa povezana preko logičnega kanala). Vsak proces v modelu je opredeljen z množico vhodnih in množico izhodnih sporočil, s pravili preslikave vhodne abecede v izhodno in povezavami med procesi. Prenosni kanal med procesi je ponavadi dvosmeren in vsebuje čakalne vrste.

Protokol mora poleg formalnih pravil upoštevati še robne pogoje: smernost kanala(enosmernen, izmenično dvosmeren, sočasno dvosmeren), možnost kolizije, prioriteta oddaje/sprejema, prioritetni odnosi med procesi...

Pri delovanju razpršenega sistema se lahko pojavijo naslednje napake:

• nedefiniran sprejem (prejemnik nima definirane operacije, ki bi sledila sprejemu sporočila, ki ga je dobil),
• smrtni objem (v čakalnih vrstah procesov ni sporočil, vsi procesi čakajo na sporočilo; izhod ni možen),
• polna vrsta (naslednja PPE se izgubi),
• mrtva koda (proces vsebuje kodo, ki se ne bo nikoli izvedla),
• semizačetna stanja (v teh stanjih so vse vrste v sistemu prazne - pomembna za analizo).

Specifikacija protokola

• realni sistem : S,
• i-ti proces realnega sistema: P_i,
• prenosni kanal med procesoma P_i in P_j: FF_ik.

Realni sistem tako opišemo kot: .

Komunikacijski avtomat je določen z:

• množico notranjih stanj,
• vhodno abecedo,
• izhodno abecedo in
• pravili preslikovanja.

Globalno stanje sistema je predstavljeno z matriko globalnega stanja dimenzije , kjer je M število procesov v sistemu. Glavna diagonala matrike vsebuje trenutna stanja procesov, členi zunaj glavne diagonale pa so čakalne vrste. Mesto [i,j] je vsebina čakalne vrste od procesa i k procesu j. Matrika opisuje trenutno stanje sistema.

f1k	FF21	FF31	...	FFN1
FF12	f2k	FF32	...	FFN2
FF13	FF23	f3k	...	FFN3
...	...	...	...	...
FF1N	FF2N	FF3N	...	fNk

Faza avtomata je preslikava, ki iz začetnega stanja pripelje avtomat nazaj v začetno stanje.

Začetno globalno stanje je tisto, v katerem so vsi procesi v začetnem stanju in so čakalne vrste prazne.

Preslikavo globalnega stanja v nova globalna stanja imenujemo perturbacija globalnega stanja sistema (PGSS). Poiščemo lahko vsa možna globalna stanja sistema. Ko so znana vsa, nam je znano popolno delovanje N-protokola. V vsakem koraku PGSS spremeni svoje notranje stanje natanko eden od procesov. Korak se zgodi zaradi oddaje ali sprejema komunikacijskega sporočila. Dogodki:

• sprejemni dogodek: +,
• oddajni dogodek: -,
• lokalni dogodek: # - poseben primer, ki ne vpliva na okolico.

Drevo globalnih stanj imenujemo množico globalnih stanj, ki jih poišče sekvenca preslikav PGSS. Listi drevesa so globalna stanja iz katerih se razvijejo že razvita globalna stanja ali globalna stanja iz katerih pridemo v stanje z napako. Drevo je torej definirano z množico globalnih stanj, množico prehodov in množico napak.

Odkrivanje napak z metodo PGSS

• Kolizijski kanal - če obstaja možnost, da pride do hkratnega oddajanja na obeh straneh, se PPe popačita, t.j. kolizijski izmenično dvosmerni medij. Trk je treba identificirati in vrsti uvrstiti med smeti, kar je modifikacija metode PGSS.
• Prioriteta sprejema in oddaje - če ima sprejem višjo prioriteto, se z oddajanjem počaka, dokler se sprejemna vrsta ne izprazni.
• Preprečevanje neskončnih ciklov

Sistematizacija dogodkov

• enostavni dogodek - sprejemni, oddajni ali interni(ničelni) dogodek,
• globalni dogodek procesa - preslika vsa stanja procesa v eno samo ponorno stanje ne glede na trenutno stanje,
• dogodek z omejeno globalnostjo - poseben primer globalnega dogodka, kjer je izvorno stanje podmnožica vseh stanj,
• nedeterminirani dogodek - povzroči nedeterminizem (ne moremo določiti naslednjega stanja),
• transparentni dogodek - pomeni prenos sprejetega sporočila iz vhodne v izhodno čakalno vrsto ne glede na vsebino,
• vezani dogodek - zgodi se vedno ob pojavu nekega drugega dogodka.

Sistematizacija robnih pogojev - opisujejo splošne lastnosti sistema, v katerem želimo izvajati protokol:

• prioriteta sprejema ali oddaje,
• hierarhija procesov - le če je proces vezan z več(>1) procesi, določa vrstni red komunikacije,
• usmerjeno procesiranje - modeliranje protokolarnega predprocesorja, odloži napako,
• časovna komponenta komunikacije.

stran 187

Mehanizmi potrjevanja

Mehanizem potrjevanja je opredeljen s pravili kako oddajnik pošilja PPE in kako sprejemnik odgovarja s potrditvami, kar zagotavlja idelen prenos na nivoju posamezne plasti.

Potrjevanje je namenjeno odpravljanju napak. Najbolj tipične napake so:

• na fizični plasti: okvare ali motnje na strojni opremi,
• na povezavni plasti: napake pri prenosu okvirja po neidealnem mediju (na tej plasti je definiran parity check),
• na omrežni in transportni plasti: napake v zaporedju sprejetih PPE (manjkajoči paketi, večkratni paketi, spremenjen vrstni red),
• na informacijskih plasteh: napake vsebinskega tipa.

Določene napake lahko sprejemnik odpravi avtonomno (večkratni sprejem, urejanje vrstnega reda) pri ostalih pa mora obvestiti oddajnik, ki paket ponovno pošlje.

Če sprejemnik spozna sporočilo za neoporečno, oddajniku pošlje pozitivno potrditev (ACK), sicer negativno potrditev (NACK). Mehanizmi potrjevanja poleg pošiljanja teh sporočil zagotavljajo avtomatsko in za vsako plast neodvisno odpravljanje napak.

Protokoli za delovanje potrebujejo parametre:

• časovno kontrolo oddajnika,
• število ponovnih oddaj istih PPE,
• časovno kontrolo sprejemnika ob izpadu oddajnika,
• število ponovnih oddaj potrditev,
• zaporedno številko podatkovnega paketa.

Sprotno potrjevanje

Je povezana storitev - posledično. Oddajnik odda naslednjo PPE šele, ko sprejme potrditev prejšnje - pošlji in čakaj. Pri pošiljanju ne more priti do poplavljanja sprejemnika, vendar pa je protokol počasen in ima majhen izkoristek.

Tekoče pošiljanje

Pošiljatelj odda naslednjo PPE brez čakanja na potrditev prejšnje. S tem je izkoriščenost prenosnega kanala boljša, lahko pa pride do poplavljanja sprejemnika. Potrditve morajo vsebovati zaporedno številko paketa, na katerega se nanašajo.

Sprotno posredno potrjevanje

Sprejemnik potrjuje zgolj pravilno sprejete PPE. Če oddajnik v določenem času (časovna kontrola) ne sprejme potrditve (časovna kontrola), sklepa da je prišlo do napake pri prenosu (PPE ni bila pravilno sprejeta, PPE se je izgubila, potrditev se je izgubila ali prišla do oddajnika v neprepoznavni obliki). Omejimo lahko tudi število ponovitev pošiljanja PPE.

Sprejemnik zavrača večkrat prejete PPE na osnovi sekvenčne številke.

Sprotno neposredno potrjevanje

Sprejemnik potrjuje tako pravilno (ACK), kot tudi nepravilno sprejete PPE (NACK). Oddajniku ni treba čakati na potek časovne kontrole - postopek se pohitri.

Tekoče pošiljanje, posredno potrjevanje

Oddajnik ne loči med izgubljenim in nepravilno sprejetim paketom. Če oddajnik prejme potrditev naslednjega paketa pred potrditvijo predhodnega paketa, tega pošlje še enkrat, saj lahko sklepa, da se je med prenosom izgubil ali popačil.

Tekoče pošiljanje, neposredno potrjevanje

Najpogostejša izvedba potrditvenega protokola. Če se izgubi ACK ali NACK, se paket ponovno pošlje po sprejemu potrditve naslednjega paketa iz zaporedja ali po preteku časovnika.

Potrjevanje zaporedja

Uporablja se pri tekočem pošiljanju z neposrednim potrjevanjem. Pozitivna potrditev paketa N potrdi pravilen sprejem vseh paketov iz zaporedja do vključno N-tega. Po oddaji NACK sprejemnik ne odda pozitivne potrditve, dokler pravilno ne sprejeme zavrnjene PPE. Lahko pride do napačnega vrstega reda sprejetih PPE.

Ponavljanje zaporedja

Uporablja se pri tekočem pošiljanju z neposrednim potrjevanjem. Protokol ohranja zaporedje, slabost pa ponovno pošiljanje že pravilno sprejetih paketov. Ko sprejme NACK(N), pošlje še enkrat vse PPE od N dalje.

Štuporamo

Potrditve se pošiljajo skupaj s PPE. Sprejemnik je hkrati tudi oddajnik.

stran 152

Kontrola pretoka

Uporablja se le pri protokolih s tekočim pošiljanjem. Potrebna je zaradi:

• sinhronizacije med sprejemnikom in oddajnikom,
• omejenih pomnilniških kapacitet sprejemnika - da prepreči prelitje (overflow) čakalne vrste,
• aplikacijskih in uporabniških omejitev.

Izvaja se na več načinov:

• opazovanje pomnilnika sprejemnika,
• štetje nepotrjenih PPE (povprečna obremenjenost pomnilnika),
• naslednja oddaja je odvisna od obdelave prejšnjega sporočila.

X-ON/X-OFF

Protokol neposredno nadzira zasedenost sprejemne čakalne vrste. Uporablja dve protokolarni sporočili:

• X-OFF - oddajnik naj ustavi pošiljanje (polna vrsta) in
• X-ON - oddajnik lahko nadaljuje pošiljanje.

S tem poskrbi za nemoten prenos in se izogne izgubljanju paketov zaradi overflow-a.

Sprejemnikov čakalna vrsta je FIFO, sprejemnik mora zaradi zakasnitev sporočilo X-OFF poslati še preden je zasedena zadnja celica v vrsti. Sprejemnik pošlje sporočilo X-ON še preden se čakalna vrsta izprazni.

Slabost protokola je predvidevanje konstantnih zakasnitev. Za nižje plasti se zato uporablja sledeči protokol.

Protokol z drsečim oknom

Za izvajanje kontrole ne zahteva medsebojne komunikacije. Čakalnih vrst ne nadzira neposredno, ampak jih varuje pred napolnitvijo z nadziranjem števila oddanih in še nepotrjenih PPE. Maksimalno dovoljeno število nepotrjenih PPE imenujemo širina drsečega okna.

Številčenje PPE in potrditev

Pri drsečem oknu lahko pakete številčimo v odvisnosti od širine okna (ne potrebujemo toliko bitov za številčenje). Za preprečevanje težav ponovnega pošiljanja že poslanih paketov morajo protokoli brez ponavljanja sekvence uporabljati številčenje po modulu širina okna + 1, pri protokolih s ponavljanjem sekvence pa po modulu 2 X širina okna.

stran 174