Navidezni pomnilnik
Iz E-študij, proste zakladnice študentskega znanja
Ideja navideznega pomnilnika je v tem, da se z vpeljavo virtualizacije pomnilniškega sistema glavni pomnilnik naredi efektivno veliko večji, kot pa je sicer v računalniku. Včasih je bil glavni pomnilnik še toliko manjši in dražji, zato je bil navidezni pomnilnik še mnogo pomembnejši. Cena enake količine delovnega pomnilnika (RAMa) je namreč veliko višja kot pa cena pomožnega pomnilnika. Tako lahko za mnogo manjšo ceno obdelujemo veliko bolj pomnilniško zahtevne operacije, kot bi bilo sicer možno.
Vsebina |
Posledica uporabe navideznega pomnilnika je uporaba navideznih naslovov. Namen uporabe navideznega naslova je povečanje glavnega pomnilnika z uporabo pomožnega pomnilnika. Današnji 32-bitni osebni računalniki večinoma uporabljajo 36-bitno naslavljanje. To v teoriji pomeni, da lahko obdelujemo tudi probleme, ki zasedajo do 24-krat toliko pomnilnika, kot bi ga bili zmožni uporabiti brez uporabe navideznega pomnilnika. 64-bitni procesorji trenutno uporabljajo 40-bitno naslavljanje, kar pomeni, da zmorejo nasloviti do 1TB pomnilnika.
Ena od prednosti navideznega naslova je v tudi tem, da lahko več navideznih naslovov kaže na isti fizični naslov kot tudi da isti navidezni naslov kaže na več različnih fizičnih naslovov (to se zgodi takrat kadar več različnih programov uporablja isti navidezni naslov, ki pa za vsak program posebej kaže na drugačen fizični naslov).
Prednosti prvege opcije se pokaže kadar več programov (ali modulov) uporablja isto funkcijo. Kot primer lahko vzamemo kakšno aplikacijo (recimo v javi), ki ima definiran modul(razred), ki ima množico matematičnih funkcij. Ko različni moduli uporabljajo recimo funkcijo sin(x) se ta nahaja na istem fizičnem naslovu in ni potrebno prenašati strani v glavni pomnilnik.
Preslikovanje
Pri preslikovanju navideznih naslovov v fizične lahko pride do težav. Vsak naslov, ki ga CPE naslavlja, je lahko v danem trenutku ali v fizičnem pomnilniku ali pa na pomožnem pomnilniku. Če je v fizičnem, se naslov enostavno preslika in se opravi dostop do naslova. Če pa je na disku pride do zgreštve in se mora naslov najprej prenesti v fizični pomnilnik, nato pa se lahko opravi dostop do naslova.
Ostranjevanje
Eden od načinov za navidezni pomnilnik se imenuje ostranjevanje. To pomeni, da se navidezni pomnilnik razdeli na strani, glavni pomnilnik pa na okvirje strani.
Vsak okvir strani lahko vsebuje poljubno stran iz navideznega pomnilnika.
Stran ima seveda svojo velikost. Velikost strani je vedno večkratnik velikosti sektorja na pomožnem pomnilniku. Če govorimo o običajnem (magnetnem) disku je velikost sektorja običajno 512, 1024,... bajtov. Torej je stran velika npr: 512k bajtov.
Seveda velikosti strani ne moremo kar preprosto določiti. S tem se ukvarja operacijski sistem.
Navidezni naslov je sestavljen takole:
XXXXXXXXXXXXX|YYYY
kjer YYYY določa naslov besede v strani, XXXXXXXXXXXXX pa številko deskriptorja v navideznem pomnilniku
